Aktualni cenik nacionalnega interesa

Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev.

Avtor: Blaž Vodopivec, Časnik Finance 6/2015
Datum: 08.01.2015  

S privatizacijsko melodramo se mi ne bi več dalo ukvarjati, če ne bi za silvestrovo na TV ujel koščka Ledene dobe. Legendarni odlomek, kjer poskuša četica dodojev pred glavnimi junaki obraniti tri lubenice, s katerimi so se namenili preživeti milijardo let recesije. In sem jih videl, tako živo, da vam žal ne znam opisati. Dodo Mencinger prodira in podaja. Dodoja Židan in Veber mu utirata pot. Dodo Križanič lovi. Ops, ni uspelo. Lubenica je zletela v ognjeno brezno in za njo še dodoja Šrot in Kraševec. Je bila to NLB ali NKBM? Ne, čakaj, bil je Cimos? Ali mogoče Elan? Iskra Emeco?
Od režanja se sesedem na kavč in jih gledam naprej. Vrhovni dodo na skali (je res iz Murgelj?) vzneseno poveljuje. Protect the dodo way of life! Svetovalne pogodbe z državnimi podjetji, študije in analize, pavšali. Zaposlovanje političnih kolegov, pajdašijskih pajdašev, sorodnikovih sorodnikov. Taglavni je celo napisal spet nov kodeks korporativnega upravljanja državnih podjetij. Ampak kljub temu je tamle gručica dodo vojščakov s predzadnjo lubenico zgrmela v prepad. Je bi Hit? Mogoče HSE? Kakšna škoda. Pa še toliko idej smo imeli.
Če boste prodali podjetja tujcem, se boste scvrli in umrli. Doom on you. Doom on you. Ops, še eden se je žrtvoval za stvar in cepnil v prepad. Ali je bila še ena? Here goes our last female. Je bil to tisti zadnji perspektivni strokovnjak, ki se je izselil iz države?
No, preden mu (ji) sledimo, poskusimo še enkrat. Začnimo s tole tabelico, da ne bomo lapali na pamet, kot kakšen Mencinger, Marko Golob ali Marcel Štefančič. V njej je navedeno, koliko denarja bi država ob privatizaciji za svoja največja podjetja lahko dobila pred krizo in koliko so vredna danes. Izguba zgolj pri teh znaša dobrih 10 milijard evrov oziroma 75 odstotkov, če ne upoštevamo negativnih vrednosti pri bankah. Rekli boste, da je to pričakovano, ker je bila vmes pač kriza. In boste še enkrat dokazali, da nimate pojma, da govorite o stvareh, o katerih se vam niti sanja ne. Na svetovnih delniških trgih je velika recesija mimo, vrednost delnic je že pred letom presegla rekorde iz leta 2007, danes pa je še kakšnih 15 odstotkov višja (MSCI World Index EUR). Vse naše izgube so izključno rezultat lastne nesposobnosti in domače pameti. Res bravo mencingerjanci, bravo naši upravljavci, bravo Borut Jamnik in druščina. Grejt skses.

Deset milijard pomeni približno 12 tisoč evrov izgube na vsako slovensko gospodinjstvo. Oziroma 15 tisoč evrov za vsakega zaposlenega v zasebnem sektorju, ki bo zato moral plačati točno toliko več davkov. Spoštovani dodo Mencinger, v zadnji krizi ste pomagali skuriti, vreči v kanto 15 mesečnih neto plač vsakemu zaposlenemu v zasebnem sektorju. Ste ponosni na to? Mislite, da so oni ponosni na vas? Se jim upate pogledati v oči?
Ali, za vse izjemno socialno čuteče podpisnike peticije proti privatizaciji, ta znesek plača 50 milijonov letovanj socialno ogroženih otrok ali… Tole je lahko prav zanimivo. Vabim bralce, da na spletnem forumu Financ napišejo pred¬loge, v kakšne enote bi lahko preračunali te milijarde, ki so ali še bodo tako ali drugače šle iz vašega in mojega žepa, da bi bile razumljive tudi najbolj zadrtim dodojevskim vajencem, ki v tem trenutku podpisujejo peticijo.
Mencingerjeva peticija je, pričakovano, skregana z dejstvi, z realnostjo, z logiko in zdravo pametjo. Ne drži, da privatiziramo zato, ker nas kdorkoli sili. To počnemo, ker je to najhitrejši in najcenejši ukrep, da se na hitro znebimo tovarišijske korupcijske trohnobe in klikarskih vojn za položaje in denar, katerih prva žrtev sta resnicoljubnost in odprt dialog v naših medijih in politiki. Da ne govorim o nadaljnjih 75 odstotkih izgub, ki jih bodo davkoplačevalcem v prihodnjih sedmih letih pričakovano pridelali naši upravljavci.
»Zdravilo za preprečitev nespodobnega vmešavanja pa je enostavno; vladajoča stranka ali koalicija naj se neha nedostojno vmešavati,« gagajo dodoji. Kako genialno. Kako, da se tega ni še nihče prej spomnil? Sirota naivna, če bi bilo tako preprosto, če bi politika kadarkoli znala za svoja podjetja najti najboljše upravljavce in jim pustiti delati po vesti, bi lahko še vedno imeli Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo in Trg revolucije in na njem kip Broza.
»Mnogo bolj kot neuspeh Slovenije jih skrbi njen uspeh…« Kateri uspeh ste imeli v mislih? Omenjenih 10 milijard? Ali 120 tisoč brezposelnih? Občutek popolne brezperspektivnosti pri večini generacije pod 30? Še kaj tretjega? »Finančna sredstva, pridobljena z dosedanjimi zadolžitvami, zadoščajo za odplačevanje dolgov…« Aha, to so torej tisti naši uspehi, ki skrbijo tuje špekulante. Da znamo vsako leto dodatno zadolžiti prihodnje generacije. Res briljantni argumenti. Dodojčki, ovčke, pridite, podpišite.
»Čemu sploh smo se osamosvajali? Da bomo sami pa tudi naši otroci in vnuki postali poceni delovna sila multinacionalk?« Ga, ga… No, jaz se zagotovo nisem osamosvajal zato, da bodo morali še moji otroci hoditi na ritualne plemenske dogodke v Dražgoše, ali na žure sedemnajste iteracije LDS, ali piknike SDS, da bi dobili službo v državnem podjetju, ker drugih služb itak ne bo. Da bi živeli v isti nagravžni tovarišijski čorbi, kot nam jo je uspelo skuhati v dosedanjega četrt stoletja tranzicije. »… bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk.« O kom je tu govor? O Poljski, Estoniji, državah, ki imajo trenutno v Evropi precej več ugleda kot Slovenija? Kakšna neverjetna zaplankanost.
Največja laž peticije pa je nabijanje, da se podjetja prodajajo pod ceno, da gre za razprodajo. Marcel Štefančič je zadnjič celo mrmral, da bi še sam vzel kredit in za ta denar kupil Radensko. No, časi, ko si je lahko vsak dodo s kreditom NLB kupil podjetje, so (vsaj upam) nepreklicno minili. Ampak ne gre za to. Gre za to, da je teza o nizkih cenah, o neugodnem času, o razprodaji, ki jo dodoji vsiljujejo kot neizpodbitno dejstvo, navadna fabrikacija, izmišljotina, laž brez kakršnihkoli temeljev v realnih dejstvih, pesek z lopato direktno v oči. Vse cene, dosežene v zadnjem krogu privatizacije, so korektne, nekatere celo presenetljivo dobre. Še boljše bodo, če bomo potencialne vlagatelje nehali strašiti z mencingerizmi.
Mladina bo že kaj vedela o cenah. Še pred dvema letoma je besno napadla tedanjega finančnega ministra Šušteršiča, da naj bi pod ceno, za samo 0,3-kratnik knjigovodske vrednosti, prodajal NLB (naslov »NLB prodajajo zastonj«). No, če bi takrat ta podvig uspel, bi bil naš proračun danes na boljšem za dobro milijardo evrov in pol. Še dobro, da so nas dodoji spet enkrat rešili pred pametjo in delovanjem v korist lastne države. Mladina, vam lahko sporočim številko bančnega računa, kamor mi nakažete škodo, ki ste mi jo kot davkoplačevalcu s tem povzročili? Ali kar vašim lastnikom?
No, v resnici je še večja laž tista navedba peticije, da podpisniki od neprodaje nimajo koristi. Splošno znano je, da Mencinger in njegov EIPF živita od pogodb z državnimi podjetji. Kakšne koristi ima od te akcije senčni, z varnostnimi službami prejšnjega režima povezani kapital, ki stoji za Mladino, pa lahko samo ugibamo.
Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev.
Jožeta Mencingerja seveda lahko razumem. Pretekli piškotki so mu pripogojevali tako vročo ljubezen do državnih podjetij, da mu je nekoč v posebno ekstatičnem dodojevskem trenutku uspelo celo »empirično dokazati«, da čezmejna vlaganja škodijo razvoju. Kar je seveda v nasprotju z vso relevantno ekonomsko literaturo. Če bi bil Mencinger denimo sposoben prebrati in razumeti prelomno knjigo nobelov¬ca Michaela Spencea The Next Convergence o dejanskih gibalih razvoja in uspešnosti držav v današnji globalno prepleteni ekonomiji, bi svojo peticijo strgal na koščke in pojedel. Ali dela harvardskega razvojnega ekonomista Ricarda Hausmana (Harvard je vse prej kot neoliberalna trdnjava) o tem, kako zapiranje v nacionalne meje zavira razvoj. Dohitevanje razvitih, realno konvergenco, pa pospešuje edino integracija v čim več in čim bolj raznolike globalne verige dodane vrednosti, s katero ekonomski subjekti, posamezniki, timi in podjetja po načelu »learning by doing« usvajajo know-how in najboljše svetovne prakse in postajajo konkurenčni. No, naši perspektivni strokovnjaki se po zaslugi Mencingerja & Co. seveda množično odpravljajo na »learning by doing« v tujino. Ampak žal se bo redkokateri od njih še kdaj vrnil v naš idiotski dodoland in pomagal služiti denar za Mencingerjevo in mojo penzijo.
Nekako pa ne razumem, zakaj pri vprašanju prodaje podjetij tujim vlagateljem vedno najbolj gaga ravno tisti del kulturne, »intelektualne« in civilnodružbene srenje, ki so sicer zapriseženi multikulti internacionalisti in/ali jugonostalgiki, ki jih bolijo ušesa ob poslušanju (slovenske) narodnozabavne glasbe in ki jim postane slabo ob poklonih slovenski osamosvojitvi, še posebej, če je naokoli veliko slovenskih zastav brez rdeče zvezde. Kdo jih je spet instrumentaliziral?
Neomarksizem privržence najprej cepi z globokim nezaupanjem do vsakršnih blut-und¬-¬boden idej. Ampak ko zatrobijo fanfare ekonomskega šovinizma, se slovenskim levičarjem odklopi razum. Dragi levičarji, novolevičarji, jugonostalgiki in družba, če ste nekoč tako radi citirali znani izrek Samuela Johnsona »patriotizem je zadnje pribežališče ničvredneža«, bi vam počasi lahko postalo jasno, da ga je treba danes brati kot »nacionalni interes je zadnje pribežališče tovarišijskega mencingerjanca«. Preden naslednjič podpišete peticijo za več državne lastnine, za več oblasti tovarišev, za več vsemogočne politike v naših življenjih, si preberite vsaj Orwellovo Živalsko farmo, če vam že analitično razmišljanje o kompleksnejših družbenih vprašanjih povzroča neznosno kognitivno stisko.
Seveda so tudi razlogi za optimizem. Še pred nekaj leti bi objavi take peticije sledilo povabilo dodoju Mencingerju na 15-minutni pogovor v Odmeve, kjer bi z Igorjem E. Bergantom, rosnih oči zaradi vzajemnega toplega občutka duhovne bližine in veličastnosti idej, izmenjavala globoke misli o tujčevi peti, domači pameti, hlapcih in družinski srebrnini. No, dotično peticijo je TV Slovenija (eks šuntaški Studio City) bolj ali manj ignorirala, POP tv pa jo je pozdravila tako, kot si od inteligentnega medija zasluži – s pomilovanjem in prezirom. In vendar se premika.
Ali je sploh mogoče, da še nimate poln kufer tega, da se v pokrajini našega plemena dodoji že 25 let igrajo izumrtje in nam zapravljajo državo? Pustimo jih, naj odkorakajo v prepad. Ampak brez naših lubenic. Dokončajmo tranzicijo. Dokončajmo privatizacijo. Končajmo ero dodojev.

Več v:  Časnik Finance 6/2015

Komentarji