Drago Jančar – O pogumu in indicih

Gre za zapis najbolj znanega in svetovno prevajanega slovenskega pisatelja Draga Jančarja, ki je bil s strani slovenskega sodstva zaprt v osemdesetih letih. Obsojen je bil zaradi svojih demokratičnih političnih stališč s strani tedanjega komunističnega režima. Obsodili so ga torej slovenski sodniki, zaprt je bil v slovenskem zaporu. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno kariero so ti sodniki in tožilci delali v današnji Sloveniji. To slovenske medije očitno ne zanima. Je pa mnenje Draga Jančarja eno tistih, ki ga lahko spoštujemo vsi resnični demokrati in demokratke v Sloveniji in bi si zaslužilo primeren medijski odmev. Zeleni Slovenije bomo v primeru, da se v nadaljevanju tega že šest let trajajočega procesa “Patria”ugotovi kršenje človekovih pravic in Ustave, zahtevali kazensko in materialno odgovornost tistih, ki so zagrešili namerne ali nenamerne napake. Zeleni Slovenije smo na svoji koži hudo občutili, kaj se ti zgodi, če institucije pravne države ne delujejo. Okradejo te, onemogočijo delovanje in še oblatijo, pa na koncu sodno vse zastara. Zato vedno znova izpostavljamo nujnost zakonodajnih sprememb, ki bodo v funkciji ustvarjanja resnične pravne države. Ta bo spoznana, ko ne bomo več imeli državljanov prvega in drugega reda, ko se sodi samo revežem, ki kaj vzamejo zaradi finančne stiske ali lakote.
Vlado Čuš, predsednik Zelenih Slovenije

 

Drago Jančar: O pogumu in indicih

20.06.2014

O pogumu in indicih

Do zadnjega trenutka nisem verjel, da v današnji Sloveniji lahko pošljejo človeka za dve leti v zapor, ker je prejel – obljubo. Kaže, da se bo to očitno zgodilo.

Pravijo, da je bila to pogumna sodba. Res je treba imeti velik pogum, kadar nekoga pošlješ v zapor za dve leti življenja, ker meniš, da je dobil obljubo. Ne denarja in ne zlata, ne hiše ali podjetja, ne visokih časti, ničesar od tega ni dobil, dobil je obljubo. Že to je pogum, še večji pogum je poslati nekoga v zapor za dve leti s trditvijo, da ne vemo, kaj je vsebovala ta obljuba, kdo je to obljubo izrekel ali zapisal, kje je bila obsojenemu ta obljuba obljubljena in kaj je človek, ki je bil zaradi te obljube obsojen na dve leti zapora, v zameno za to obljubo pripravljen ali dolžan storiti, skratka ne vemo niti tega, ali je obljubo sploh dobil. Torej sodba, ki jo vsi poznamo, ni pogumna zato, ker je za dve leti poslala v zapor voditelja opozicije ali človeka, ki ima velike zasluge za uveljavitev demokracije in ustave z določili o pravni državi. Njen neskončni in surovi pogum je v tem, da lahko po tej epohalni odločitvi pošljejo brez dokazov v zapor za dve leti kogarkoli. Vsaj v Sloveniji. Kogarkoli, kadarkoli, kjerkoli in zaradi česarkoli, ne da bi njegovo krivdo konkretno in z neizpodbitnimi dejstvi dokazali.

V Angliji, domovini prava in demokracije, velja pravilo: Not only must justice be done; it must also be seen to be done. Kar preprosto pomeni, da mora biti sodba prepoznavna, verjeti ji moramo, ne samo sodnik ali sodnica, pač pa tudi obsojeni, verjeti in sprijazniti z njo se morajo njegovi odvetniki, verjeti ji morava ti in jaz. Ob tej znameniti slovenski sodbi pa nihče, razen znamenitega pregovornega turškega kadije, ki hkrati toži in sodi, ne verjame, da je treba nekoga poslati za dve leti v zapor zaradi obljube, ne vemo kakšne, ne vemo kje, ne vemo kdaj. Sodnik mora, kot je pisalo na spletni strani slovenskega varuha človekovih pravic,vzbujati zaupanje javnosti, še posebno strank v sodnih postopkih. Biti mora nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, sodnik mora tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankama dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahko vzbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti. To sojenje ni vzbudilo samo nezaupanja »pri kateri od strank«, sum o nepristranskosti je doma tudi med odvetniki, številnimi pravniki in mnogimi drugimi državljan.

Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.

Pred dnevi sem srečal prijatelja Franza Kafko. Pisatelj si, pa ne razumeš, je rekel očitajoče. Samo tega več ne razumem, kaj je resnično, sem rekel, tvoj Josef K. tudi ni razumel, zakaj so ga obsodili. Ker ni razumel, kaj je nujnost! je vzkliknil Franz Kafka, slabo si me bral. Vzel je svoj roman Proces, polistal po njej in mi pokazal, beri: »Ne smemo imeti vsega za resnično, to moramo imeti samo za nujno.«
»Žalostna misel, je rekel K., »s tem postane laž univerzalno načelo.«

Žalostna misel, sem ponovil. In strašna. Je sploh mogoče kaj drugega reči?

Drago Jančar

 

Komentarji