Glede Požarjevega pisanja lahko pritrdimo Švejkovi ugotovitvi, da mu ni težko obsoditi ne krivega in ne nedolžnega

Dokler Slovenci ne bomo znali presejati določevalcev in voditeljev, se bomo težko znebili »malarjev« javnega mnenja

Za demokracijo je vedno škodljivo, ko se mediji iz informativne preselijo v vlogo strankarskih ali kapitalskih propagandistov

Francozi, ki so med prvimi narodi vedeli, za kaj pri pisanju gre, so dejali: »Človek, to je njegov stil pisanja«. Bojan Požar, odkar je Andrej Čuš izstopil iz SDS z javno obrazložitvijo in odločno izraženo željo, da funkcijo poslanca opravlja skladno z Ustavo RS, objavlja o njem izrazito negativne komentarje in vrednostne sodbe, temelječe na nepreverjenih informacijah in neresnicah. Nikoli pa še ni objavil niti ene njegove pobude, med katerimi so tudi številne ekološko naravnane. In to on, ki menda ustanavlja »ekološko« stranko za nove volitve?!

Novo blatenje si je spet privoščil v članku dne 9.10.2017, »Lista političnega mrtveca Andreja Čuša sprla mariborske resetovce. Vsi tega nočejo, zato odstopi in izstopi«. Tudi tokratno  »vrednostno pokrivanje« (beri blatenje) Andreja Čuša s strani Požarja ni razočaralo morebitnih naročnikov. Požar se ga je lotil na “benigen” in “maligen” način z številnimi neresničnimi obtožbami, temelječih na nepreverjenih informacijah. Po vsebini lahko domnevamo iz katere stranke prihajajo.

Vsi nasprotniki resnične demokratizacije Slovenije imajo dokaj prepoznavno skupno genezo. Zato jim je skupen tudi cilj. Njihov jezik je podoben ali celo enak pri vsakem poskusu rojevanja novega, boljšega, bolj pravičnega. Tega preprosto ne dovolijo, saj nasprotuje  miselnemu vzorcu njihovih določevalcev, ki pravi »država, to sem jaz« (po Ludviku XIV.).

Ko se pojavi nova konkurenca, avtonomna, poštena, od ljudi navzgor in ne od zgoraj navzdol,  se postavijo v ravno vrsto, uglasijo svojo retoriko, tako da ostane samo “papagajsko” ponavljanje enih in istih fraz. Tako je zato, ker zasledujejo zgolj en cilj, ta pa je obdržati Slovenijo v stanju odsotnosti slehernih sicer za državo in njen uspešnejši razvoj nujnih političnih reform. Le-te bodo možne samo z vstopom novih ljudi, demokratov z voditeljskimi sposobnostmi in drugačno, reformno vizijo samostojne Slovenije. Tak pristop pa  seveda ogroža sedanje najbolj vplivne politike in njihove stranke, ki že predolgo vedrijo in predvsem oblačijo v slovenski politični krajini Dobro se namreč znajdejo samo v domačijskem klientelizmu in klanskih povezavah. V tej splošni človeški regresiji se odlično znajde tudi Požar s svojim pisanjem v zadnjih letih, ko je iz raziskovalnega novinarja prestopil v političnega komentatorja, bi pa še naprej želel ostati neodvisni novinar.

Ob tej  priliki si izposojam  eno od izjav Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, o razmerah v slovenskih medijih (v Sevnici l. 1990): “Danes sem bral Delo. Ko so me poklicali iz uredništva tega komunističnega časopisa, nisem želel iti tja. Takoj so obrnili vse besede – češ, da Kramberger ni normalen. V ospredje pa so postavili Kučana in druge komuniste. Kandidata, ki predstavlja vse poštene ljudi, delavce in kmete, pa so ponižali,” je o takratni (in žal še danes prisotni op.a.) situaciji v slovenskih medijih dejal Kramberger. Et tu, Požar?

Poslancu Čušu nihče ne more očitati, da ne opravlja dobro svojega dela. Je med najprodornejšimi po vlaganju pobud in zakonov, kljub temu, da kot samostojni poslanec deluje v skromnih pogojih v primerjavi s četami svetovalcev v etabliranih strankah, ki ne skoparijo pri denarju, ko gre za ustvarjanje javnega mnenja, kajne g. Požar? Nihče tudi ne more reči, da je bil kdaj vulgaren, kljub temu, da marsikatero pobudo začini z »vizualnimi vložki«.. Veliko pozornosti namenja delu z ljudmi, je med najaktivnejšimi pri delu na terenu. Zlonamerno in neresnično papagajsko ponavljanje Požarja o pitju ali psihofizičnih težavah »političnega mrtveca« Andreja Čuša pa si zasluži vstop v učbenike začetnega tečaja ljubiteljskega novinarstva, kako se z blatenjem lotiti političnih nasprotnikov po naročilu maščevalnih stricev. Gre za športnika, prekaljenega tudi v mednarodnem okolju, ki je psihofizično še kako čil!

Avtor te lepljive pomade je urednik “kvazi« neodvisnega spletnega novičarskega portala. Vsebinsko gledano, lahko njegovo ponavljajoče »delo« v primeru poslanca Čuša opredelimo kot benigen tip hlapčevanja. Požar se zaveda, da z njegovimi “talenti” ter puhlo pisateljsko “ne-močjo” in z skromno ustvarjalno žilico ne more doseči želenega vpliva v slovenskem medijskem prostoru brez političnih botrov. Zato verjetno marljivo piše, kar zainteresirani v svojih bralnih vajah z veseljem in maščevalnim zanosom radi čim večkrat preberejo. Pa naj jim to zadovoljstvo tudi tokrat tekne.

Naslednja “papagajščina” je eden najsubtilnejših dokazov Požarjeve drže. V njej Požar obračunavava z obetajočim poskusom, da se v Sloveniji pred naslednjimi volitvami oblikuje tretji blok, v katerem se bo združil ustvarjalni potencial avtonomnih subjektov, ki ga sicer Slovenija za obstoj in prehod v moderno državo 21. stoletja nujno potrebuje. Avtorja te pobude Andreja Čuša je Požar obtožil stvari, ki so tako groteskne, neresnične in neverjetne, da bi ga v tem primeru lahko umestili med maligne tipe hlapčevanja. Enako velja za njegovo kritiko Zelenih Slovenije v tem istem članku, katero pokrije  z izjavama dveh oseb, ki sta na lokalnih volitvah v Mariboru nastopila na strankarski listi politične stranke Solidarnost, pred tem pa še na katerih drugih. Halo?! Naj še spomnimo, da je Požar že v članku  »Histerija okoli Magne: Aleš Cantarutti mora spakirati, črne operacije Draga Žure, prometna nesreča Gorazda Marinčka« z dne 25.8.2017 na spletni strani Požareport pri imenovanju članov stranke SMS (Stranka mladih Slovenije) zapisal, da gre za SMS – Zelene Slovenije. To preprosto ne drži in kljub zahtevi za popravek, tega do danes ni naredil. Pa je šlo za zavajanje, da Zeleni Slovenije podpiramo projekt Magna, čeprav smo javno ostro nasprotovali (in še nasprotujemo!) gradnji  Magnine lakirnice, tega tujka na rodovitni slovenski zemlji, ki predstavlja najhujši ekološki kriminal.

Kako prozoren je ta Požarjev teater, pa odkrije malce bolj pozoren pogled v “dinamiko” in “napetost”, s katero na nas vali krivdo tisti, ki bi moral biti najbolj tiho.  Vsekakor gospodu, ki nekaj piše in tistim ki »prikimavajo« pri tem početju, priporočamo, da se ozrejo vase in poizkušajo ugotoviti s kakšnim namenom so vložili ustavno presojo v primeru Magna, zakaj so jih NVO-ji pustili na cedilu in kakšna je vsled temu bila njihova vloga? Jim je morda tudi kakorkoli uspelo pomagati ljudem ali jih vsaj karkoli povprašati po zaenkrat ponesrečenem solističnem poskusu, ki lahko usodno zapečati lokacijo lakirnice tam, kjer ne bi smela biti!?

Samo dobrohotno povemo, da bi g. Požarju morda koristilo, ob dolžnem spoštovanju do nekaterih njegovih nesporno zelo koristnih prispevkov, da se odloči, v kakšno vlogo se bo odel, da mu bo pravšnja. Bo raziskovalni novinar, lastnik trač medijev, ekolog, politik ali zabavljač?

Kar se tiče ekologije in politike je sicer že na daleč vidno, da se mu je vse ponesrečilo. Pri Magni se je izprsil, celo z dobrim odvetnikom, pa je zadeva zgleda šla v »maloro«. Pri poskusu politične aktivacije pod vidnim »mentorstvom« pa se očitno zatika, saj ljudje v njegovem življenjepisu ne vidijo nič omembe vrednega na tem področju. Pri trač medijih je kot potencialni lastnik pogorel, ostaja mu še novinarstvo z omejenim dosegom.

Predsednik Zelenih Slovenije, Vlado Čuš

Komentarji