Ko Združena levica sreča nacionalsocializem

Piše: Kizo, Portalplus 04.01.2015 22:30

Za Združeno levico velja, da po volitvah 2014 prav nihče racionalen ni pozdravil njihovega prihoda v parlament s čimerkoli drugim kot pričakovanji o cirkusantstvu. Navsezadnje je njihov parodični marš na prvi sklic novega parlamenta deloval kot mešanica kusturičinih filmov in stereotipov z romskih porok, kdo bi jih torej vzel resno?

ZL je stranka, ki v svojem duhu prezira vse, kar je povezano s svobodno izbiro, individualizmom in tržno ekonomijo.

ZL je edina stranka v slovenskem političnem prostoru, ki se jasno in glasno zavzema za uvajanje totalitarnega ekonomskega sistema.

 

Samo Gregorčičeva ulica lahko zagotovi delovna mesta, ne podjetniki, ne posamezniki. To je duh programa ZL: vi ne morete, vi ne znate, politika je tista, ki zna in ki bo.

 

V NSDAP so razumeli davke kot finančni vzvod za v lepšo polnozaposleno arijsko družbo, v ZL pa za iz denarnic drugih svet zastavljen po njihovi podobi.

Vendar pa zadnje mesece ZL komajda dohaja medijska pričakovanja in se z ustavljanjem privatizacije tako populistično napihuje, da jo je potrebno začeti obravnavati kot stranko, ki ni groteska degeneriranega slovenskega političnega prostora, ampak nov instrument pri zaustavljanju reform.

 

ZL ni običajna slovenska stranka. Ni krdelo kleptomanov, bebcev in nepismenih profetov debilan, ZL je stranka, ki v svojem duhu prezira vse, kar je povezano s svobodno izbiro, individualizmom in tržno ekonomijo. ZL je edina stranka v slovenskem političnem prostoru, ki se jasno in glasno zavzema za uvajanje totalitarnega ekonomskega sistema.

 

Zato jih na Portalu Plus prvič ne bomo obravnavali kot klovne, ampak kot strankarsko prvo ligo in razkrinkali njihove totalitarne ideje. To bomo naredili tako, da bomo pokazali na podobnosti med programom NSDAP iz leta 1932 in programom ZL leta 2014. In če ste količkaj racionalni, bo razkritje šokantno, saj boste spoznali, kako totalitarne politične ideje dobivajo prostor v naši državi in to sedemdeset let po padcu nacizma. Seveda obstajajo izjemne razlike, ki pa so vendarle skorajda izključno v domeni socialnih vprašanj. Razlike v obravnavi ekonomske politike skorajda ni, razen tega, da je nestrpnost proti tržni ekonomiji še za odtenek močnejša na strani ZL.

 

Vas iritira, ker bom primerjal NSDAP in ZL? Pa kaj, tudi mene nervira splošno sprejeta klasična enačba slovenskega medijskega prostora klasični liberalizem = neoliberalizem = fašizem, ki je po zaslugi večine slovenskih medijev postala legitimna že na osnovnošolski ravni.

 

Vsemogočna politika

Obema strankarskima programoma je skupen antikapitalističen duh in vera, da niso državljani tisti, ki bi bili sposobni poskrbeti za svoje življenje, ampak mora zanj poskrbeti politika. Ekonomska politika tako za NSDAP kot za ZL ne pomeni omogočanja pravnega reda in okvirov delovanja tržnega mehanizma, ampak je zanje ekonomska politika vzvod za spreminjanje sveta ter edini mogoč način za izboljšanje življenja vseh preostalih. Milijone posameznikov je preneumnih, da bi poskrbeli zase. Ali kot lahko sklepamo iz sledečega programskega dela ZL:

“Industrijska politika mora služiti blaginji večine prebivalstva, zato jo je treba pospremiti s politiko polne zaposlenosti, ki bi delovnim ljudem zagotovila varno in kakovostno zaposlitev.” 

Torej, če hočemo biti srečni in zaposleni, sami ne moremo narediti ničesar, za srečo in delovno mesto potrebujemo politiko. Če se politika ne bo vtikala v vse pore naših življenj, bodo delovni ljudje ostali brez varnih in kakovostnih zaposlitev. Zlobna narava vsakega, ki ima podjetje, je namreč taka, da hoče poriniti svoje zaposlene v najhujša mogoča tveganja (to podjetnika izpolnjuje še bolj kot Petana dobiček). Če ne bi bilo politike, bi računalničarji delali v rudniku in to v vodi do kolen, otroci ne bi smeli v šolo, ker bi bile vse zasebne in bi morali služiti denar s prodajo svoje kože za prestižne kavče, delavci bi delali za tekočim trakom pri -30, brez elektrike in goli in še zastonj za povrh, protiprivatizacijski pesniki tipa Aleš Debeljak pa bi umirali v Cukrarni in se prostituirali za obrok telečje pečenke. Ja, takšni so podjetniki, in še dobro, da imamo ZL, ki bo to preprečila. In nič ne skrbite, samo Gregorčičeva ulica lahko zagotovi delovna mesta, ne podjetniki, ne posamezniki. To je duh programa ZL: vi ne morete, vi ne znate, politika je tista, ki zna in ki bo.

Podoben duh vsemogočne politike veje iz programa NSDAP:

“Ekonomska prosperiteta je lahko dosežena samo preko radodarnega programa nastanka delovnih mest, s čimer bo prišlo tudi do rekonstrukcije ekonomije. Samo država je sposobna izvršiti takšno nalogo.”

Še enkrat več ne šteje navaden posameznik, ampak tisti, ki se mu reče politik, ker samo on ima skrita znanja in to o vsem, kar obstaja, in samo on, politik, lahko reši življenja vseh nas izgubljenih. Razumete? Ne štejete nič, šteje totalnost, niste nič, dokler vas politika ne da na svoje mesto in osreči. Vaš posel, vaše življenje, vse to je šala. Vi ne obstajate.

Špekulativni kapital in davčne oaze

Levičarji ne bi bili levičarji, če ne bi sovražili kapitala. To je definicija levice. Ampak poglejmo najprej, kaj so o špekulativnem kapitalu lamentirali leta 1932 v NSDAP:

“1. Nujno je vpeljati splošno zahtevo po poročanju, brez minimalne ravni in brez izločitve kateregakoli premoženja, ki je bil poslal v tujino pred določenim datumom.

  1. Tuja podjetja v Nemčiji in nemška podjetja v tujini morajo biti striktno nadzirana, da se prepreči kapitalske transferje.
  2. Kapitalski transferji morajo biti razglašeni za gospodarski kriminal in kaznovani s smrtno kaznijo.”  

Odštejte seveda točko 3, kajti Združena levica vseeno ni Iskra (ki se bojuje proti kapitalizmu z vsemi sredstvi), in nadaljujte z branjem o tem, kaj ima ZL za povedati o kapitalskih transferih in špekulativnem kapitalu:

“Slovenija mora stremeti k vpeljavi mehanizmov proti izvažanju kapitala v davčne oaze in s tem utajevanju davkov. Odprte poslovne knjige tako zasebnih kot javnih družb so naša temeljna zahteva. To vključuje obvezno poročanje o profitih in davščinah ter uvedbo registrov dejanskega lastništva gospodarskih družb, ki bi preprečevali slamnatno lastništvo in podjetja, ki obstajajo le v poštnih nabiralnikih. Hkrati bi morali odpraviti davčno tajnost v davčnih oazah za prebivalce Slovenije.”

Hipernadzor vam je obljubljala NSDAP in vam ga obljublja ZL. Zakaj? Enostavno, ker ste pokvarjeni! In če vas samo za trenutek nehajo nadzirati, je jasno, da boste samo še špekulirali, goljufali in utajevali davke. To pa je slabo, ker politika potrebuje vaš denar, saj socialni inženiring ni zastonj.

Vidite, kaj skrbi ZL? Da bi pobrali premalo davkov, v prevodu: da ne bi imeli dovolj vašega denarja za financiranje njihovih družbenih eksperimentov s totalitarnimi korektivi družbe.

Zaradi časovne oddaljenosti v NSDAP niso govorili kaj dosti o davčnih oazah, ki tako obremenjujejo ZL, zato za osvežitev lamentacij o kapitalskih tokovih in davčnih oazah s strani ekstremne desnice priporočam pregled programov aktualnih skrajnih desničarjev, denimo British National Party na tej povezavi ali pa Nationaldemokratische Partei Deutschlands na tej povezavi. Ugotovili boste, da je odnos do kapitalskih tokov, ki ga ima ZL, na isti frekvenci z evropskimi skrajnimi desničarji. Ali to pomeni, da je prav vseeno, ali sedi na okrogli mizi, ki obravnava špekulativni kapital, Luka Mesec ali Udo Pastörs? Seveda, saj sta identičnega mnenja!

Za ostale, ki nimamo totalitarnih nagnjenj, je beg kapitala v davčne oaze problem domače davčne politike, za ekstremiste od NSDAP, prek BNP in NPD do ZL pa seveda premajhna moč vsemogoče države in prenizka učinkovitost v pobiranju vašega denarja prek davčnega sistema. Posameznikove odločitve o tem, kaj bo naredil s svojim kapitalom, so stvar kriminalizacije, odločitev, kaj početi z njegovim kapitalom, mora biti v rokah politikov in višjih ciljev, ki jih znajo pravilno artikulirati samo politiki, ne pa tistih, ki so kapital generirali.

Bančni sistem

Kaj menite, čigava je spodnja dikcija o problemih v bančništvu, od ZL ali od NSDAP:

“Problemi z današnjim privatnim bančništvom so jasni. Predsedniki uprav bank prejemajo stotine tisočev plače za njihovo bojda zelo pomembno delo; vsak član uprave, ki se v glavnem dobi enkrat letno, običajno za svoje delo zasluži desetine tisočev. Odgovornost direktorjev uprav in upravnega odbora pa se zrcali v dejstvu, da mora država plačevati milijarde za njihove nepremišljene špekulacije in slabe investicije. Predsedniki uprav delajo, karkoli se jim zaželi, država pa mora plačevati račune.”

 

Če vam povem, da sem iz odlomka izpustil, da mora država plačati 1,5 milijarde reichsmark, potem vam je že jasno, da je dikcija NSDAP-jevska. Ampak bodite iskreni- ali ni takšen reductio ad absurdum pravzaprav jedro argumentacije ZL vsakič, ko je govora o težavah slovenskega bančnega sistema? Ali ni mar 90 % časa ZL porabljenega za poceni populizem, ki ne more rezultirati v drugem, kot v neskončnemu ponavljanju, da je kapitalizem gnil in da je upravičeno predlagati takšne ukrepe:

 

“….V Združeni levici zato nasprotujemo privatizaciji bank. Banke morajo biti pod demokratičnim nadzorom državljanov, da jih bodo ti lahko uporabili kot investicijsko orodje, ki bo namesto iskanja najvišjih donosov pri posojilih upoštevalo družbene potrebe.”

Torej, da banke niso več banke, ampak služijo tistim, ki s političnim jezikom določajo “družbene potrebe”. Saj razumete, družbeni profeti iz ZL bi se skupaj s kakšnim vizionarskim Mencingerjem usedli v Gali hali na Metelkovi in določili družbene potrebe, ki niso podvržene donosom, pri čemer je “demokratičen nadzor državljanov” tako ali tako evfemizem. Ali kot so trdili v NSDAP:

“Zahtevamo, da se bančni sistem ter denarni in kapitalski sistem nacionalizira … samo ti ukrepi bodo omogočili zaustavitev nesmiselnih investicij … in samo ti ukrepi lahko omogočijo osnovo  za financiranje programa novih delovnih mest.”

Zaustavitev privatizacije ZL in nacionalizacija bank NSDAP? Mar ni to isti ukrep? Vidite, v katero smer gre svetovni nazor ZL? Dvomite? Poglejte, kako lepo se dopolnjuje zgornji NSDAP ukrep v bančništvu s tem, kar predlaga ZL v svojem programu:

“Banke morajo opravljati svojo prednostno nalogo: zbirati morajo prihranke varčevalcev in jih usmeriti v družbeno koristne naložbe. Namesto profita morajo upoštevati neposredne potrebe ljudi (npr. stanovanja, razvoj infrastrukture …), pri podjetniških investicijah pa število novo ustvarjenih delovnih mest, razvoj proizvodnje in vpetost v lokalno okolje. Vse bančne investicije se morajo ravnati po kriteriju sonaravnega razvoja.”

Banke za NSDAP in ZL lahko obstajajo, ampak samo, če izpolnjujejo cilje njihove politike in samo, če so v njihovih rokah. Je to bančni sistem? Se vam zdi normalno, da se v 21. stoletju pogovarjamo s tako totalitarnim jezikom?

Dajmo po Marcel Štefančičevsko združiti programa NSDAP in ZL in razkril se vam bo popoln komplement ZL in NSDAP za bančno politiko:

“Odgovornost direktorjev uprav in upravnega odbora pa se zrcali v dejstvu, da mora država plačevati milijarde za njihove nepremišljene špekulacije in slabe investicije. Predsedniki uprav delajo, karkoli se jim zaželi, država pa mora plačevati račune. Zahtevamo, da se bančni sistem ter denarni in kapitalski sistem nacionalizira. V Združeni levici zato nasprotujemo privatizaciji bank. Banke morajo biti pod demokratičnim nadzorom državljanov, da jih bodo ti lahko uporabili kot investicijsko orodje, ki bo namesto iskanja najvišjih donosov pri posojilih upoštevalo družbene potrebe. Namesto profita morajo upoštevati neposredne potrebe ljudi. Samo ti ukrepi bodo omogočili zaustavitev nesmiselnih investicij in samo ti ukrepi lahko omogočijo osnovo za financiranje programa novih delovnih mest.”

Ali še lahko vsebinsko ločite stavke iz programov NSDAP in ZL? Ne morete? Seveda ne, če pa sta programa identična v svojem zavračanju tržne ekonomije! NSDAP in ZL ne druži samo globok antikapitalističen sentiment ampak tudi tendenca po maskiranju strukturnih problemov z demagogijo in populizmom. Če ne verjamete, preberite še enkrat zgornji zlepek programskih izhodišč obeh strank.

 

Totalitarizmi in populizmi

Kaj menite, kdo se je znebil sledeče argumentacije:

“…Državni intervencionizem je nasprotno nujen za zaščito ekonomije pred najhujšo škodo, ki jo lahko povzročijo interesi finančnega kapitala.”

Mar Violeta Tomić v parlamentu pojasnjuje, da je treba stopiti neoliberalizmu na prste in z odločno intervencijo poštenih in dobro mislečih politikov reči bobu bob? Je Luka Mesec dal poglobljen teoretski odgovor k boju proti špekulativnemu kapitalu? Je morda Matjaž Hanžek zahteval glavni adut v boju proti globalizaciji? Ne motite se, to je prišlo iz pamfleta NSDAP kot argumentacija, zakaj usode ljudi ne smejo biti prepuščene njim samim, ampak mora politika intervenirati v njihova življenja.

Kaj pa menite o sledeči ideji delitve dobička:

“Takoj, ko bo nemška ekonomija oživela preko novih delovnih mest in bo začela proizvajati dobičke bo prišel čas za razvoj obširne sheme delitve dobička.”

Bi Združena levica podpisala nacionalsocialistični predlog, če bi nadomestili “nemška ekonomija” s “slovenska”? Zdaj razumete, kako ekstremno populistično debato negujemo in razvijamo v Sloveniji? Vam je popolnoma jasno, kako je mogoče z obljubami na račun drugih pridobivati volilne glasove?

O davkih

Združena levica in NSDAP pa nimata skupne platforme zgolj pri obravnavi bančnega sistema, kapitalskih tokov, državnih intervencij in delitve dobička, ampak ju druži tudi davčna politika. NSDAP pravi:

“… V času trajanja krize bodo največ žrtvovali tisti, ki to najlažje prenesejo: tisti z visokimi dohodki nad 500 mark mesečno morajo plačati dodaten davek namenjen za nastajanje novih delovnih mest … Tisti z visokimi zaslužki, ki na leto zaslužijo več kot 15 mark, bodo plačali primerno višji davek.”

Po drugi strani pa pravijo v Združeni levici:

“…Takšne anomalije bi odpravila integralna dohodninska osnova, ki bi v posameznikove prihodke prištela vse prihodke v tekočem letu in jih progresivno obdavčila: revni bi plačevali manj, bogatejši več … Tovrstni davki in dajatve morajo postati orodje ekonomske politike za spodbujanje okoljsko in socialno koristnih in brzdanje škodljivih gospodarskih praks.”

Iz obeh programov veje izjemna nestrpnost do vseh tistih, ki so si drznili zaslužiti več, kot je po mnenju NSDAP in ZL zgornja dovoljena meja in zato bodo vsi ti tepci postali instrument za izvrševanje njihove politike čudežnega vstajenja ekonomije. Še več, opazite lahko, da se ideologiji NSDAP in ZL zelo dobro ujameta v definiciji davkov: za oboje namreč davki niso instrument za zagotavljanje financiranja javnih dobrin, ampak instrument za preoblikovanje sveta na način, kot ga vidijo sami. V NSDAP so razumeli davke kot finančni vzvod za v lepšo polnozaposleno arijsko družbo, v ZL pa za iz denarnic drugih svet zastavljen po njihovi podobi. Reketiranje.

Predlagam vam, da si sami temeljito preberete oba programa, ki sta dostopna na sledečih povezavah: Združena levica in NSDAP. Ni namreč nepomembno razumeti, da se prek zgodbe o zaustavitvi privatizacije tokrat prvič v sodobni politični zgodovini te države skuša legitimirati ideje ekonomskega totalitarizma. Ignorirajte problem in problem bo kmalu začel ignorirati vas!

 

Komentarji