Komu naj bo nerodno in komu je lahko vseeno za Danila Türka

Slovenci moramo doma in v mednarodnem okolju podpirati drug drugega. Ne more pa biti ta podpora absolutna in izključiti kandidatove osebnostne lastnosti in sposobnosti.

Skeptična drža glede Türkove kandidature je bila v minulih mesecih v Sloveniji družbeno nezaželeno dejanje. Zakaj ni treba, da vam je nerodno, če ste ves čas javno vztrajali na stališču, da Türk enostavno nima možnosti, oziroma je za položaj prvega človeka OZN celo neprimeren. Vprašanje od kod ta zahtevana samoumevnost soglasni podpori neki osebi je v tem primeru umestna. Zakaj so se dominantni mediji ob Turkovi kandidaturi za generalnega sekretarja OZN sklicevali na domovinsko zavest, če je to za njih tabu tema in nasploh ne dajo kaj dosti na privzgojo nacionalne pripadnosti? Je šlo v tem primeru zgolj za skrb za »našega?«

Podpora našim rojakom pri kandidiranju v mednarodnem prostoru mora sloneti na njihovi kredibilnosti. S takšno osebo se Slovenci poistovetimo in smo nanjo ponosni, postane naš zgled, vzor, ideal. G. Danilu Türku je na tem področju močno spodletelo. Ljudje so ga izvolili za predsednika države in ga na naslednjih volitvah odpoklicali, ko so  spoznali vse njegove karakterne lastnosti, ki so jih taisti mediji ves čas kampanje verjetno zavestno zakrivali. Doživeli smo veliko vzvišene arogance, vzkipljivosti, vase zagledanosti, zamerljivosti, »drugorazrednosti« državljanov in pomanjkanje občutka za težave soljudi. Nikoli ni bil sposoben priznanja napake, obžalovanja, ponižnosti, ki jih posedujejo močne, velike osebnosti.

Tokrat je kandidiral za najvišjo funkcijo v mednarodni organizaciji, ki je sinonim za spoštovanje človeškega dostojanstva in človekovih pravic. Od ljudi, ki se jim je izneveril, ko jih je predalčkal v prvi in drugi razred, je s sklicevanjem na domovinska čustva zahteval brezpogojno podporo njegovi kandidaturi. Tudi neobremenjenim, zdravorazumskim ljudem bi moralo biti jasno, da njegova kandidatura ni primerna in si ne zasluži državne podpore. To je žal »njegovim« moralo dokazati šele glasovanje v OZN. Lahko bi bilo drugače, če bi že v začetku gradili kandidaturo na osebnosti, ki bi že v startu delovala verodostojno in bi prejela simpatije odločujočih držav.

Ob vprašanju komu naj bo nerodno, lahko mirno odgovorimo, da tistim, ki so to kandidaturo podpirali javno in v ta namen potrošili po nepotrebnem tudi davkoplačevalska sredstva. Kajne gospodje Cerar, Pahor in Erjavec?!  Vseeno pa je lahko vsem, ki smo na pomanjkljivosti kandidatovih osebnostnih lastnosti opozarjali in predlagali tudi zamenjavo kandidata, ko je bil za to še čas.

Komentarji