Komu se smejite, sebi se smejte!

http://www.zeleni.si/komu-se-smejite-sebi-se-smejte/

Kulturni šok v Bruslju

Dr. Matej Avbeljn na IUS-INFO, 10.10.2014

V tem tednu se je vesoljna Slovenija v vsej svoji majhnosti naslajala nad predstavo slovenske kandidatke za podpredsednico Evropske komisije. Narod je kar tekmoval v zabavljanju. Mediji, ki so po neki notranji privzgojeni logiki nastalo stanje sprva še želeli opravičevati z zahtevnostjo postavljenih vprašanj, so se kmalu presedli na vlak, iz katerega so potem odmevale salve smeha. Nikdar bolj kot v tem trenutku je na mestu Gogoljev vzklik: komu se smejite, sebi se smejte!

Ob predstavi na zaslišanju pred parlamentarnima odboroma Evropskega parlamenta, ki so jo tuji mediji v nekem trenutku opisali z besedami, da je njeno spremljanje že prav boleče, so tisti, ki so bili navzoči v dvorani in prihajajo iz zahodnega sveta, doživeli pravi kulturni šok. Izjavljali so, da so izjemno negativno presenečeni; da česa takega nikakor niso pričakovali; da niso bile izpričane kakršnekoli vodstvene sposobnosti itd.

S perspektive ustaljenih demokracij zahodnega tipa z neko državno in državniško tradicijo je pač težko verjeti, da nekdo, ki je zasedal mesto predsednice vlade suverene, moderne države, ki je po vrhu vsega še donedavna bila ugledna nova članica Evropske unije, preseneti s tako vsebinsko, jezikovno in profesionalno votlim, zares praznim nastopom. Sodeč po lastnih izkušnjah, po katerih sodi vsak, saj drugih nima, je bil z vidika članov Evropskega parlamenta, ki sami, roko na srce, po večini sodijo v drugo ligo evropske politike, tak nastop pravi kulturni šok.

Z vidika Slovencev je bila to nova Ura evropske resnice. Ura, ki je že zdavnaj odbila in oznanila konec evropske normalnosti na Slovenskem. Zato predstave zadevne kandidatke ne smemo zreducirati na njeno osebo in ji celo, višek sprevrženosti, pripisati krivdo za izgubo ugleda Slovenije v bruseljskih logih in v Uniji kot celoti.

Ne, kandidatka vendar kot izkušen dolgoletni birokrat, (bančni) nadzornik, oseba z znanstvenim nazivom ter celo kot nekdanja predsednica vlade, v eni osebi združuje, pravzaprav presega, povprečnega predstavnika slovenske družbeno-politične elite. Elite, ki jo tako napravljajo ter vzdržujejo mediji in ki jo s svojo aktivnostjo in pasivnostjo vedno znova pozlati občestvo slovenskih državljanov.

Še drugače, zadevna kandidatka – kot prototip – je odraz aktualne slovenske normalnosti, ki v trku z evropsko – kateri še zdaleč ne moremo pripisati idealnega značaja – pokaže svoj pravi obraz. Obraz, ki je tako nelep, da celo ogledalo, v katero zre, raznese na kosce. Če ne verjamete, se spomnite, da nekdo, ki lahko vodi našo državo leto in več, po mnenju nekega Evropskega parlamenta ne izpolnjuje niti pogojev za evropskega komisarja.

Taki brutalni trenutki streznitve naravnost kličejo po razlagi. Zakaj se nam to dogaja? Trdim, da zato, ker danes žanjemo, kar smo v tej državi desetletja sejali: sistematično negativno selekcijo v vseh porah družbe, cepljeno na uravnilovko, povprečnjakarstvo in vsegliharstvo, znano tudi pod imenom »enakost«. To patologijo pa hkrati vzdržujemo z drugo: z vzvišenim odnosom prepričanja v to, da smo itak najboljši. Obe patologiji skupaj pa lahko obstaneta le, dokler smo varno spravljeni za zidovi nacionalnega interesa, obdani s svetovalci, ki nam dajo o vsem prav; vsi drugi, ki imajo morebiti ne povsem enak pogled, pa so tako ali tako: sovražniki.

Za tako stanje popolne iracionalnosti na polju javnega smo odgovorni vsi in sami. Predvsem zato tovrstnih predstav v Evropskem parlamentu ne gre prikazovati kot zbijanje našega ugleda v tujini, temveč kot prikazovanje realne slike naše stvarnosti. Te doma ne želimo, nočemo, včasih pa tudi ne smemo videti.

Kdaj in kako bo drugače? Takole smo zapisali v zborniku Evropska Slovenija:

»Z uveljavitvijo liberalne misli bo na prvo mesto spet stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Iz množice takih posameznikov bodo ob ustrezni, spodbudni družbeni klimi zrasle meritorne elite z znanjem, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Na drugi strani bodo ti isti posamezniki res uveljavili svojo svobodno gospodarsko pobudo in na njeni osnovi ustvarjali zasebni kapital.

Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast, kakor tudi za delovanje civilne družbe. Vse to se bo odražalo v močnih zasebnih, civilnodružbenih in državnih institucijah. Te bodo predstavljale prostor za uveljavljanje idej in bodo hkrati njihova valilnica. Večja kot bo možnost za uresničitev idej, večja bo spodbuda posameznikov za njihovo proizvodnjo. In to bo gonilo svobodomiselnega napredka.

Spoštovanje vsakega posameznika, njihova ekonomska okrepitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo odprli tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Kot taka, odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor, bo sama po sebi pritegnila tudi številne posameznike iz sveta, ki bodo s seboj prinesli nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.«

Tako se bodo postopoma vzpostavile predpostavke Slovenije kot normalne evropske države. Tedaj ne bomo več kulturni šok za druge, temveč bomo – sebi in drugim – v iskren, a skromen ponos.

Komentarji