Obeležujemo četrt stoletja Zelenih Slovenije

Svetovno zeleno gibanje je pognalo korenine tudi na naših tleh in tako smo v Mostecu pri Ljubljani 11. junija 1989 na kongresu ustanovili Zelene Slovenije kot stranko, ki se je takoj aktivno vključila v aktualno politično življenje Slovenije. Nastali smo torej v času ko so nastale tudi druge demokratične stranke, ki so se udeležile prvih demokratičnih volitev leta 1990. Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 nas je podprla skoraj devetina Slovencev in Slovenk ter državljanov in državljank Slovenije.

Ozrimo se najprej na kratko na družbeno klimo in politični kontekst leta 1989, ki ni samo rojstno leto nastanka večine neodvisnih političnih organizacij, ampak tudi leto oblikovanja združene slovenske opozicije Demos in padca Berlinskega zidu, simboličnega konca komunizma na evropskih tleh.
Ob koncu osemdesetih let je bila v Sloveniji huda, brezizhodna gospodarska kriza z npr. 11.000-odstotno inflacijo, težkimi socialnimi razmerami, slabimi odnosi v federaciji ipd. Na drugi strani pa je potekal proces liberalizacije, oživljanja civilne družbe, potekale so množične javne razprave o demokraciji, političnem pluralizmu, človekovih pravicah in svoboščinah (ki jo je spodbudil znameniti proces proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu), o odnosih v federaciji, skratka, dodobra se je razvila demokratična javnost.

Posebej je bilo razgibano leto 1989, ki se ga zaradi obletnic ustanavljanja Zelenih Slovenije želimo posebej spomniti. V tem letu je potekala živahna razprava o ustavnih spremembah, v okviru katere se je odvijala razprava tudi o drugih vitalnih vprašanjih, povezanih s slovensko pomladjo. Konec februarja 1989 je bil ustanovljen Zbor za ustavo, v katerem so sodelovali predstavniki civilne družbe in novonastalih demokratičnih strank. Zbor, ki se je zavzemal tudi za pravno državo, pluralistično demokracijo, svobodno združevanje ljudi, človekove pravice itd., je bil prvo združeno opozicijsko gibanje, ki ga je združeval predvsem en cilj – sprememba ustave v smeri vladavine prava in demokracije. Septembra istega leta so bili sprejeti ustavni amandmaji, ki so ukinili določilo o vodilni vlogi ZKS, čemur je ostro nasprotoval takratni Centralni komite ZKS pod vodstvom Milana Kučana.

Zahteve za ustavne spremembe so bile posledica gibanja za človekove pravice, ki je nastalo ob t. i. sodnem procesu proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu, a tudi duh 57. številke Nove revije je živel še naprej. Ljudje so proces proti četverici razumeli ne le kot kršenje temeljnih človekovih pravic, ampak tudi kot hotenje nedemokratičnih sil, da zaustavijo liberalizacijo in podredijo Slovenijo Srbiji. Na podlagi tega odpora se je spontano oblikovala povsem nova, demokratična in hkrati domoljubna politična kultura, ki bi ostala le kratkotrajen žarek demokratičnega upanja, če je ne bi pogumni posamezniki institucionalizirali v trajnejše forme – v organizacije, ki so se v začetku imenovale še ‘Zveze’. V Odboru, ki je bil močan dejavnik liberalizacije političnih razmer in najpopularnejša organizacija slovenske civilne družbe v času slovenske pomladi, je bila zbrana skupina ljudi, ki so v naslednjih mesecih ustanavljali prve slovenske politične stranke po letu 1945.
Med njimi velja izpostaviti dr. Jožeta Pučnika, nespornega voditelja nastale politične alternative, ki je pravočasno spoznal, da bo treba ključne cilje demokratizacije in osamosvajanja Slovenije doseči brez sodelovanja s staro politično nomenklaturo.

Zeleni Slovenije smo ustanovili politično stranko 11. junija 1989. V tem letu so bile ustanovljene še Slovenska demokratična zveza (11. januarja 1989), Socialdemokratska zveza Slovenije (16. februarja 1989), Slovensko krščansko socialno gibanje (10. marca 1989), Slovenska obrtniška stranka (27. decembra 1989) ter naslednje leto še Sivi panterji (18. januarja 1990) in Slovenska obrtniško podjetniška stranka (1. februarja 1990).
V začetku devetdesetih smo veliko obetali, očitno pa takratno vodstvo ni bilo doraslo izjemno zapletenim odnosom v stranki in državi. Po dveh mandatih v Državnem zboru smo bili zaradi strahu politične nomenklature iz prejšnjega enopartijskega režima, da bomo zasedli pomemben del sredinskega in levega političnega prostora, žrtev nepravne države. Pa tudi neodgovornih dejanj posameznikov znotraj stranke. Po volitvah leta 1996, smo iz navedenih razlogov in zaradi premalo aktivnega vodstva takratnih Zelenih izpadli iz Državnega zbora. Naš primer nazorno dokazuje, da mora stranka, če želi ostati subjekt razmer, torej ‘biti v igri’, pravočasno in pravilno reagirati na aktualne izzive v družbi. V nasprotnem primeru lahko hitro postane »suha veja« na narodovem drevesu. Kasnejši razvoj dogodkov na slovenski politični sceni kaže, da smo imeli znotraj stranke tudi veliko »vrinjencev«, ki bi bili ob razkritju sodelavcev UDBE verjetno tudi pravočasno lustrirani. Tako pa je prišlo v letu 1993 celo do izstopa petih poslancev Zelenih Slovenije, ki so skupaj z Dušanom Plutom prestopili v LDS. Notranji minister RS nas je Zelene Slovenije v devetdesetih letih celo administrativno ukinil, kar je kasneje upravno in ustavno sodišče RS zavrglo. Po več letih, ko smo se bili prisiljeni boriti za golo preživetje, je na enajstem kongresu Zelenih Slovenije na Ptuju leta 2003 novemu, tj. sedanjemu predsedniku Vladu Čušu s pomočjo najzvestejših članov in funkcionarjev stranke uspelo povezati vse aktivne občinske odbore Zelenih Slovenije. Zeleni Slovenije smo z novim vodstvom dočakali ponovno programsko delovanje in zahtevno dolgoletno in mukotrpno finančno organizacijsko konsolidacijo.

Zeleni Slovenije smo v 25 letih napravili zanimiv razvoj. S svojimi programskimi idejami, tudi prvim slovenskim Zakonom o varstvu okolja, smo postali nepogrešljivi v ideološkem in programskem smislu. Zadnjih deset let pa smo zaradi korektne drže in dobrega kadra, ki smo ga pridobili, v pričakovanju ponovnega vzpona.
Imamo zanimiv primer, sedanji predsednik je kandidiral na listi Zelenih Slovenije na prvih državnozborskih volitvah leta 1990 in pomembno pomagal pri vstopu ptujskega kandidata Zelenih Slovenije v parlament. Upajmo, da bo ob pomoči vseh zeleno opredeljenih volivk in volivcev na naslednjih volitvah tudi njemu uspelo priti v slovenski parlament. To bo možno v primeru, da bodo imele vse stranke v volilni tekmi enake pogoje, saj to “dela nove zmagovalce”. Poštena volilne tekme pa ni brez enakega medijskega obravnavanja, kjer se vsem kandidatnim listam zagotovijo sorazmerno enake možnosti predstavljanja programov in kandidatov. Bistvo demokracije je tudi v tem, da lahko neparlamentarna stranka postane parlamentarna in obratno. Kjer politične stranke ne morejo enakopravno sodelovati v politični tekmi, ni demokratične družbe.

Predsednik Čuš je prepričan, da imajo Zeleni Slovenije nove rešitve: »Prinašamo nov veter in nov pogled tudi na razvoj Slovenije in EU. Želimo, da pravilo zlata zamenjamo z zlatim pravilom narave v večji meri kot doslej. Torej, da ne gledamo le na ozko ekonomijo, pač pa na trajnostni razvoj. Razvoj demokracije zahteva več neposrednega odločanja državljanov in državljank in ne prepovedi referendumskega odločanja, kar je uzakonil sedanji parlament. Slovenija potrebuje več solidarnosti med ljudmi, več transparentnosti in odgovornosti«.

Obstoječo vladno koalicijo bodo po njegovih besedah ocenjevali skozi tri kriterije: ali bo zaščitila naravne vire Slovenije, ali bo ustvarjala konkurenčno poslovno okolje in ali bo večji del premoženja, ki je bilo tajkunsko prelito v davčne oaze, vrnila slovenskim državljanom.
Stranka je v tem času že tudi prva v Sloveniji zbrala dovolj podpisov podpore za evropske volitve. O izbiri poslancev za Evropski parlament naj v odločijo volivci, pravi Čuš, a obenem ocenjuje, da bo hudo narobe, če bo tokratna odločitev podobna zadnjim državnozborskim volitvam. Zeleni Slovenije namreč ugotavljajo, da ljudje bolje živijo v državah, v katerih imajo v parlamentu stranko Zelenih. Po najboljših močeh si bomo še naprej prizadevali, da bi upravljanje države potekalo v skladu z vrednotami iz obdobja osamosvojitve, ki je Slovence prvič združilo v skupnih naporih za boljši jutri.

Kar nekaj je bilo posameznikov, ki so v petindvajsetih letih delovanja iskreno verjeli v Zelene in slovensko demokracijo ter v osamosvojitev Slovenije. Posamezniki so pri tem veliko tvegali, tudi osebno svobodo. Poklon gre vsem, ki so s srcem pomagali pri nastajanju Zelenih Slovenije, delovali v dobro države in niso prestopali v druge politične stranke.

 

Komentarji