Prazne Cerarjeve besede o proračunu

Podroben pregled rebalansa proračuna 2014 jasno pokaže, da je le-ta predvsem rezultat bolj ali manj nujnih prilagoditev dejanskemu stanju. In pošteno bi bilo, da bi predsednik vlade to tudi povedal. In tega mu prav gotovo ne bi mogli zameriti.

Piše: Marko Pavlišič, Portal Plus

Iz NRP-ja je izginila gradnja drugega potniškega terminala na Brniku. Dodatnih posrednih 80 milijonov je tako privatizacija letališča prinesla proračunu. Foto: www.mediaspeed.net
Višje za skoraj 23 milijonov so subvencije javnim podjetjem, privatnim pa nižje za dobrih 16 milijonov. Ali res javna podjetja gospodarijo bolje kot zasebna?
Ob predstavitvi rebalansa proračuna 2014 v državnem zboru je predsednik vlade izrekel tudi naslednje besede “Rebalans proračuna za leto 2014 določa skupaj s spremembami proračunskih prioritet in struktura izdatkov ob dani javnofinančni omejitvi. Ukrepe, s katerimi želi vlada spodbuditi tista vlaganja, ki imajo čim večji multiplikativni učinek na bruto družbeni proizvod. Vlada želi s predlaganimi ukrepi rebalansa 2014 in z notranjimi prerazporeditvami v proračunu nameniti več denarja projektom, ki delujejo bolj spodbudno na gospodarsko rast.”
Cerar je torej napovedal, da je vlada s predlaganim rebalansom namenila več denarja projektom, ki spodbudno delujejo na gospodarsko rast, ki imajo čim višji multiplikativni učinek. Multiplikativni učinek zelo radi uporabljajo zagovorniki trošenja javnega denarja, ker se na vsak način trudijo dokazati, da je zapravljanje koristno in potrebno. Po sistemu če zapravimo 1 evro, se nam bo preko multiplikacijskega učinka ta evro večkratno povrnil v obliki gospodarske rasti in v bistvu več kot trošimo, več imamo.
Čeprav sem sam zelo skeptičen nad povečevanjem javnega trošenja pa se strinjam, da je bolje, če se proračunska sredstva namenijo za naložbe, ki imajo višji multiplikativni učinek in torej bolj spodbudno delujejo na gospodarsko rast. Laično gledano to pomeni, da je bolje, da država iz proračuna investira v recimo energetsko obnovo stavb kot v nadgradnjo Microsoftove pisarne na računalnikih vladnih uslužbencev. Ne le da bo v prvem primeru več denarja ostalo v Sloveniji, da bodo plačano delo imeli slovenski delavci, temveč se bodo posledice investicije poznale še vrsto let, med tem ko uradniki že sedaj večine lastnosti računalniške pisarne ne izkoriščajo.

Kje so ocenjeni multiplikacijski faktorji?
In ker je denarja v proračunu premalo za vse potrebe, bi pričakoval, da so pri vsaki predlagani proračunski postavki ali projektu ocenili multiplikacijske učinke ter nato preko tega kriterija predlagali proračun. Tako nekako je bilo razumeti predsednika vlade v njegovi predstavitvi proračuna v državnem zboru. Vendar ne. V predlaganih proračunskih dokumentih ne boste našli niti enega samega ocenjenega multiplikacijskega faktorja za niti eno postavko, za niti en projekt.
Ampak poglejmo vseeno, kaj pa bi lahko bile postavke, ki imajo višji multiplikativni učinek in jim je zato vlada namenila več denarja. Konto 4027 – Kazni in odškodnine – ima povišanje za približno 300 %, iz skoraj 11 milijonov na dobrih 32 milijonov. Za kar 57 milijonov pa je višji konto 4025 – Tekoče vzdrževanje. Višje za skoraj 23 milijonov so subvencije javnim podjetjem, privatnim pa nižje za dobrih 16 milijonov. Ali res javna podjetja gospodarijo bolje kot zasebna? Sicer pa izkušnje s subvencijami v zadnjih letih kažejo, da bi jih bilo najbolje v celoti ukiniti. Kolikšen je multiplikativni učinek tekočih transferov mednarodnim institucijam (4140), da si zaslužijo dodatnih 8 milijonov, ni pojasnjeno, morda pa vse to skupaj odtehta novih 90 milijonov investicijskih transferov občinam, kjer gre verjetno le za črpanje EU sredstev.

Znanost po mnenju vlade nima multiplikacijskih učinkov
Poglejmo še Načrt razvojnih programov, ki je sestavni del proračuna. Segment Znanost in informacijska družba, ki bi nekako moral predstavljati enega od najpomembnejših virov za prihodnjo rast, se pravi najvišji multiplikativni učinek, za nagrado dobi 13-milijonsko zmanjšanje. Od tega je večina na raziskovalnih programih in projektih. Oprostite, če so ti programi in projekti sami sebi namen, jih je potrebno v celoti ukiniti. Če pa gre za resno raziskovanje z ustreznimi multiplikativnimi učinki, pa si zaslužijo dodatna sredstva. Je pa iz NRP-ja izginila gradnja drugega potniškega terminala na Brniku. Dodatnih posrednih 80 milijonov je tako privatizacija letališča prinesla proračunu. Postavk je veliko in le vlada ve za multiplikativne učinke recimo “Zunanje ureditve Žičke pristave v Oplotnici”, “Posavske špajze”, “Izgradnja sodobne avtopralnice” ali “Zgodbe iz lonca”.
Ob tem seveda ne pozabljamo, da je veliko teh projektov financiranih s strani Evropske unije, na kar se po navadi gleda, da je bolje, da ga porabimo, četudi je projekt slab, kot da ga sploh ne dobimo. Vendar temu v resnici na dolgi rok ni tako. Gre namreč tudi za naš denar. Spomnimo se samo učinka, ki ga je imelo dogovorno državno financiranje avtocestnega križa na slovenske gradbince. Dokler je funkcioniralo, so živeli kot “bubreg u loju” in so se lepo razvadili in razvojno zaostali. Ko pa je denarja zmanjkalo oziroma se je projekt zaključil, pa so neprilagojeni na normalne konkurenčne razmere pocepali kot muhe. In enako se lahko zgodi tudi s črpalci evropskih sredstev, če država resnično ne poskrbi za ustrezno porabo le-teh. Projekti, ki so brez realnih učinkov in so namenjeni zgolj črpanju evropskih sredstev, lahko kot bumerang udarijo nazaj.

Priložnost ali nevarnost evropskih sredstev
Da ta nevarnost ni izmišljena, jasno kažejo nove usmeritve v naslednji evropski perspektivi. Če so se do sedaj evropska sredstva lahko betonirala v nove vodovode, kanalizacije in krožišča, bo po novem precej večji poudarek na zagotavljanju novih delovnih mest. V zasebnih družbah. In z neprilagojenim poslovnim okoljem bomo znova za rep lovili zaključek evropske perspektive in se tresli, koliko sredstev ne bomo uspeli počrpati.
Razumna odločitev vlade bi bila, da občuten del javnih uslužbencev, recimo 10 % vseh, direktno premesti na črpanje evropskih sredstev nove finančne perspektive. Pa ne v nadzor črpanja; takšnih, ki ovirajo podjetnike, je že dovolj, ampak tudi v operativo. Naj uradniki pripravijo vse potrebne papirje in poročila, nosilci projekta pa jih le potrjujejo. S tem bodo tudi njihove plače lahko krite iz evropskih sredstev, podjetniki pa se bodo znebili birokratskih opravil. Če se javnega sektorja ne da skrčiti, mu je treba vsaj koristno delo naložiti.
Podroben pregled rebalansa proračuna 2014 jasno pokaže, da je le-ta predvsem rezultat bolj ali manj nujnih prilagoditev dejanskemu stanju. In pošteno bi bilo, da bi predsednik vlade to tudi povedal. In tega mu prav gotovo ne bi mogli zameriti. S tem, da pa je zadeve olepševal s praznimi besedami o usmerjanju naložb z multiplikativnim učinkom, pa je pokazal, da še ni prišel od besed k dejanjem, pa tudi svoj prezir do celotne zainteresirane javnosti. Omenjanje multiplikativnih učinkov v govoru ob hkratni popolni odsotnosti tovrstnih podatkov v dokumentih, je lahko samo to. Upam, da mi ob rebalansu proračuna za leto 2015 ne bo potrebno zgolj kopirati tega zapisa. Upam že, verjamem pa ne.

Komentarji