Zakaj se zdravstveni sistem sesuva

Stališče predsednika Zelenih Slovenije Čuš Vlada do nujno potrebne zdravstvene reforme – Zakaj se zdravstveni sistem sesuva

Zdravstvo v Sloveniji je brez ministra, na Ptuju pa smo imeli zelo dolgo v.d. direktorja ptujske bolnišnice. Po podatkih, s katerimi razpolagamo, je zdravstveni sistem v Sloveniji resno bolan ves čas, ptujska bolnišnica pa ima posledično ves čas nalezljivo virozo z občasnimi hudimi vročinskimi krči.

Številni dobronamerni zdravniki so pošteno priznali, da se zdravstveni sistem kot njihovo delovno in eksistenčno okolje sesuva v inoperabilnost. Da pojasnim. Inoperabilnost v medicini pomeni potrebo po operaciji, ki pa je ne opravijo, ker bi zaradi slabega stanja pacienta povzročila več škode kot koristi. Zato namesto tvegane operacije sledijo (paliativni) ukrepi za lažje subjektivno prenašanje napredovanja bolezni proti neogibnemu koncu.

Zdravstveni sistem se pri nas ureja že več kot 20 let, vendar v realnem življenju zgleda, kot da ni od tega sveta, in zato ne funkcionira s polnimi pljuči v korist pacientov, ki so plačniki tega sistema. Zelo očitno in večkrat uradno potrjeno pa brezhibno funkcionirajo več kot pol milijardni letni posredniški posli, v katerih si posredniki delijo področja in fevde kot nekoč cestarji slovenski avtocestni križ. Ne glede na razpise držijo vedno enake cene in »balkanske« marže.

Imamo množico zakonov in dopolnitev zakonov, pa zakonov o izvajanju zakonov in zakonov o dopolnitvah zakonov o izvajanju zakonov …  Bi še nadaljeval?! Pa vendar se zdravstvo nikakor ne premika v normalo. Pred našimi očmi se sesuva kot hiša iz kart. Manjka nam zdravnikov. Kljub temu pa novi specialisti ne dobijo služb in se selijo v Avstrijo, poklicnih bolezni stroka in sistem še vedno ne priznavajo, bolnišnice pa imajo izgube, če delajo preveč in ne premalo. So še kje na svetu naredili iz primarnih zdravnikov zaradi (finančnega) odvzema diagnostičnih možnosti nekakšne zdravstvene prometnike, ki usmerjajo pretok pacientov med specialisti.

In kot pravi dr. Alojz Ihan v članku »Trinajst odtenkov črne« Namesto da bi naša socialna država po padcu socializma zdravstvo prevzela v svoje (proračunske) roke in jamčila vsem državljanom kakovostno zdravstveno oskrbo, se že preko 20 let nadaljujejo skrivalnice s socialističnim spačkom ZZZS, ki pri svojih “zavarovalniških” pravilih (socialistično) predpostavlja polno zaposlenost ljudi v likvidnih državnih podjetjih in srečno poročene državljane, po katerih so priznani in zavarovani vsi otroci.«

Vsakokratni vladajoči politiki ni nikoli postalo jasno, da sta se medtem spremenila svet in sistem in so ljudje postali revni in brezposelni, tudi brez poročenega in zaposlenega partnerja, vsi otroci pa nimajo srečno poročenih in zaposlenih staršev. Posamezne skupine ljudi puščamo brez osnovnih dobrin, tudi zdravja. Gre za množice ljudi, ki ne sodijo v več kot 20 let stare kalupe ZZZS.

Od najvišjih državnih uradnikov mora minister za zdravstvo in vlada pričakovati in zahtevati, da bodo znali za zdravstvene storitve iztržiti čim nižje cene od ambulant, bolnišnic in drugih izvajalcev. Skrajni čas je, da si o zasebnem zdravstvu  natočimo čistega vina. Če pridejo (in to se redno dogaja!) v finančne težave javni zdravstveni zavodi, jih mora reševati država oz. davkoplačevalci, saj so subjekti javnega zdravstva njeni otroci. Potem takem je pa ja jasno, da bi država tudi lažje iztržila nižje cene od bolnišnic, s katerimi ne bi bila »družinsko« povezana. To pa ja ni težko razumeti! Sindikati si s kričanjem proti privatizaciji vseh zdravstvenih izvajalcev pravzaprav odkrito prizadevajo za dražje zdravstvo. Po mojem mnenju bi si morali prizadevali za pravice ljudi, to je za splošno državljansko pravico do pravočasne in kakovostne zdravstvene oskrbe za vse, pri čemer naj država racionalno gospodari z zdravstvenim denarjem tudi na ta način, da se je sposobna čim bolj neusmiljeno pogajati za sprejemljive cene.

 Vlado Čuš, prof., spec. kl. diet.

Komentarji