Zaključek zgodbe, ki se je začela, ko je razpadel Demos

Komentar po volitvah: Kdo smo Slovenci in za koliko smo oddaljeni od ekonomske resničnosti

Blog Mitja Iršič

Kar se je zgodilo na volitvah, je najbrž logični zaključek zgodbe, ki se je začela, ko je razpadel Demos.
Neusmiljeno levi državni zbor, poln interesnih strank, ki so v parlament prišle na »vstajniških« vetrovih, skupaj s trdnim vodstvom instant stranke človeka, ki je povsem brez izkušenj tako na političnem kot gospodarskem parketu. Znak časa, v katerem živimo.
Najbolje je začeti pri delu izbire ljudstva, kjer smo najbolj očitno pokazali, kdo smo in za koliko smo oddaljeni od ekonomske resničnosti. Glasovi so se enakomerno porazdelili med Desus in ZL, z njimi pa smo tudi mi dobili svojo SIRIZO v parlamentu. Z vso populistično kretensko navlako o grdem kapitalu, izkoriščevalskih tujcih in socialni državi, ki prepriča “malega človeka”. ZL je popolna stranka za povprečnega bife ekonomista, ki ne razume, kaj je kapital, liberalizem ali svobodni trg, hkrati pa je v svoji nevednosti prepričan, da se nam bo najbolje godilo, če bomo »gospodar na svojem«. Že sama možnost, da bi taka skrajno leva združba sanjavih kvazi-socialistov prišla v koalicijo, bo načela ugled države. Rdeča zvezda v parlamentu sredi Evropske Unije leta 2014. Res neverjetno. Podpihovanje praznih idej o socializmu, ki v resnici niso nič drugega kot davkoplačevalsko sponzoriranje socialnega miru in koketiranje s totalitarnim režimom. Če bi se s svojimi volilnimi rekviziti odpravili na ulico revolucionarnega leta ’91, bi najbrž morali bežati pred razjarjenim ljudstvom, kateremu je bilo rdeče zvezde dovolj. Kdo bi si tedaj mislil, da se bodo 23 let kasneje našli hecni mladeniči in nevrotični kulturni delavci združeni v stranko, kateri je v ponos mahati z jugoslovansko zastavo. Ta groteska se zdaj skupaj s smešnim Erjavcem in “njegovimi upokojenci” seli v hram demokracije, v Erjavčevem primeru najbrž tudi v koalicijo.
Najbrž bo tam tudi Zavezništvo Alenke Bratušek. Prehitro sem se veselil, da mi ne bo treba več prenašati njenega neznosnega hvalisanja in ponavljanja neresnic o tem, kako je rešila državo pred trojko in finančnim zlomom. Dobrih 4 odstotkov prebivalcev meni, da tudi milijonska oportunitetna škoda, ki jo je povzročila s svojim neumnim predvolilnim sklepom o zamrznitvi privatizacije, niti splošna katastrofalnost vlade, ki si je socialni in sindikalni mir iskala v ožemanju gospodarstva in potrošništva, ni dovolj, da bi jo za zmeraj izgnali iz javne sfere nazaj v kakšen zakoten direktorat, kjer bi bil potencial kakšne nove mednarodne sramote ustrezno omejen.
Po drugi strani je večinski glas pripadel instant stranki brez programa, katerega edini marketinški produkt je bil Miro Cerar mlajši. Kaj nam je ponudil? Izredno pomembno se mi zdi poudariti, da je tudi on je potegnil po nacional-interesno in kar hitro pokazal katere “barve” je, kljub navidezni religiozni sredinskosti. Privatizacijo Telekoma bi ustavil, če bi bilo to še mogoče. Strateška naložba, Slovenci sužnji na svoji zemlji in tako dalje kot že tolikokrat prej. We’ve heard it all before. Če je izjavil kaj takega, potem mu prav tako ne verjamem, da ne bo povzročal težav pri novih privatizacijskih postopkih, niti to, da ne bo hotel karseda dolgo zadrževati že začetih. Koliko bo morebitni Cerarjev ne privatizaciji pocenil slovenska državna podjetja? Koliko sposobnih visoko izobraženih inženirjev in uspešnih podjetnikov bomo izgubili zaradi neuvedbe socialne kapice? V državi, kjer je za premožnega proglašen že nekdo, ki je na Nizozemskem malce nad pragom revščine, je tak ukrep nujen, če želimo ohraniti sploh še koga, ki ne dela v rudniku ali šiva oblek. Od kod se bo napajala silna socialna država, če ne bo nihče več ustvarjal dodane vrednosti?
Dragi združeni socialisti, ta vprašanja naslavljam na vas. Prav rad bi vam izstavil račun čez kakšno leto, ko bo Cerarjeva koalicija klecnila, mi pa se bomo prebudili iz sanj z še večjim zunanjim dolgom in kupom novih davkov. Tedaj nam bo Cerar tako kot nevrotična komolčarka Bratuškova zatrjeval, da nas je z brezglavim zadolževanjem “rešil trojke” in da je bil njegov mandat v resnici uspešen, nižanje življenjskega standarda pa je posledica žrtvovanj zato, da smo lahko ostali gospodar “na svojem.” Tak račun sem že “izstavljal” februarskim protestnikom na njihovih – zdaj neaktivnih – Facebook straneh, po letu vladanja Bratuškove, ko sem jim našteval, kako zelo drago plačujemo socialno državo in strah pred trojko. Odgovoril ni nobeden od njih.
Zakaj, zakaj, zakaj so Cerarja, Meseca, Židana in Bratuškovo mediji tako ujčkali, da si jim nobeden na soočenjih ni upal v obraz povedati, da davki v Sloveniji pač niso dovolj nizki in da smo kapital mi vsi, ne pa nekakšna mitološka fevdalna entiteta zlobnih plemenskih gospodov. Zakaj jih ni noben pozval, naj že končno enkrat definirajo, kaj pomeni prazni termin “neo-liberalizem”. V ZDA lahko spretni politični komentatorji in satiriki kot sta Jon Stewart in Stephen Colbert z dekonstrukcijo neumnih idej povzročijo konec politične kariere, pri nas pa se zdi, kot da so trenutno medijsko maziljeni izbranci levice svete krave, katerih si ne upa na tla postaviti nihče v sferi javnega diskurza. Prepričan sem, da bi Cerarjevi kretenizmi o reševanju brezposelnosti med mladimi z še več nepotrebne birokracije že tako nekoristnega Zavoda za Zaposlovanje prek “kariernih inkubatorjev” v medijsko pluralni deželi doživeli takšen racionalni dekonstrukt, da bi avtorji na hitro sestavljenega programa kar hitro vprid lastne kredibilnosti začeli razmišljati o drugih idejah. Pri nas tega ni. Skupna fronta tiskanih medijev in nacionalne televizije je mogočnejša od južnoameriških vojaških hunt pri povzdigovanju njim preferenčnih političnih opcij.
Naj se obregnem še poražene desnice. SDS volitev ni izgubil, ker je Janša v zaporu, ampak zaradi arogantnega militantnega nastopa svojih članov, simpatizerjev in celo nekaterih poslancev. Sveče pred sodiščem, spektakel pred Dobom, broške z napisi “svoboda Janezu Janši” na soočenjih, obstrukcije sej vlade, še oponašanje Bratuškovi “zakaj je prodala Mercator”. Izvrsten recept za odtujitev neodločenih sredinskih volivcev. Nikoli jih ne bom razumel – vsem njihovim kandidatom za poslanca, ki jih poznam, pa še službi za odnose z javnostjo, sem pisal in opozoril, da je njihov PR prava medijska katastrofa, a očitno oni vedo najbolje.
Pripravljeni so me poslušati in deliti moje misli tedaj, ko rečem, da je sodba proti Janši navaden kup indičnega dreka, kateri so ustavni sodniki med vrsticami že vnaprej pribili žebelj v krsto – še zmeraj sem tega mnenja -, ne pa, ko povem, da se je treba ravno v takšnih primerih obnašati dostojanstveno, racionalno in preudarno. V redu, pravna država pač ne deluje, to je vredno poudariti in vkorporirati rešitve v program, a to dejstvo ni dovolj za leitmotif celotne kampanije. Stranka, ki naj bi vendarle bila za vitko državo in čim manj političnega in birokratskega vmešavanja v gospodarstvo, bi morala te ideale izpostavljati podobno, kot jih je slovenska Angela Merkel, N.si-jeva Ljudmila Novak, kot edina sijoča zvezda pravega liberalizma v Sloveniji. SDS ni več stranka, ki je leta 2004 v svoje vrste povabila mladoekonomiste, čeprav se potem skozi mandat ni vedla preveč mladoekonomsko. Namesto liberalnega programa in širjenja prostotržne miselnosti, s katerimi bi privabili neodločeno sredino, so še bolj pihali na dušo že prepričanim z mučeniškim povzdigovanjem Janše.
Kaj so povedali volivci? Povedali so, da si povprečni liberalec ne-socialističnega kova, ki koleba med opcijami ne želi obstrukcij sej zakonodajnih teles, niti pozivov k državljanski nepokorščini, še manj gojenja kulta osebnosti. Želi si konkretnih ukrepov in dejanj, tako tistih všečnih, kot je znižanje davkov (predvsem absurdnega DDV-ja), ukrepov za povečevanje plačilne discipline, kot tistih, zaradi katerih bi Semolič, Mesec in Štrukelj v en glas zahropli da bodo “bogati še bolj bogati, revni pa še revnejši” – socialna kapica, privatizacija, fleksibilnejši trg dela…
Če zanemarimo prirojeno homofobijo, stališče do splava in druge družbene teme, do katerih imajo pač stališča, ki pritiče krščanskim demokratom, nam je Ljudmila Novak nalila čistega vina. Povedala nam je, da bomo za svoj uspeh morali poskrbeti sami, s trdim delom, konkurenčnim nastopom na evropskem trgu, včasih pa tudi bolečim varčevanjem in nepriljubljenimi ukrepi. Kot so to že zdavnaj naredili Nemci, ki zdaj žanjejo sad svojega dela. Če bi skozi kampanijo takšno retoriko za svojo vzel tudi SDS, sicer ne bi zmagal, bi pa bil prekleto bližje novemu ljubljenemu vodji LDSa, pardon SMCja. Na enak način so uspeli premagati sami sebe leta 2011 in izgubiti že dobljene volitve, s ksenofobičnimi izpadi, namesto da bi poudarjali program, ki je bil zares dober (če bi si ga kdo prebral). Enako so februarja 2013 še bolj prilili bencin na ogenj orkestriranih protestov z zombiji, trenirkarji, opankarji in drugimi poskusi medijskega samovžiga, ki so sicer nelegitimnim politično zavedenim protestnikom podarjali nezasluženo kredibilnost. Ne dvomim, da so mogočni levičarski lobiji iz ozadja sponzorirali in forsirali Jankovićevo in Cerarjevo kandidaturo, proces Patria, kot tudi “spontane” proteste, a nobeden od teh tihih coup d’etat poskusov ne bi uspel brez participacije nesposobnega SDSovega PR stroja.
SLSov program sploh ni bil slab, razen določenih populistično-protekcionističnih prebliskov (državno dokapitaliziranje podjetij v težavah in 25+1-procentno lastništvo NLB? *vstavi petje čričkov za dramatični učinek*), a je bil Bogovič premlačen za napadalno, nevrotično Bratuškovo, neo-socialističnega Meseca in Dejana “kupujmo slovensko” Židana, ki so se z njimi borili za približno isti ostanek volivcev. Poleg tega je predsednik stranke že vnaprej vedel, da jo bo takoj po volitvah popihal v Evropski parlament, za dober denar pridigat o križih in težavah slovenskih pridelovalcev hrane. S tem pa so podobno kot Šoltesov Verjamem oddajali auro “zapuščene” stranke, katera je svojo poslanstvo izpolnila že na Evropskih volitvah, njihov trenutni renome pa ni vreden prgišča zrnc industrijske konoplje.
Levica ima za naslednja štiri leta, oz. do naslednjega kolapsa sistema skoraj ustavno večino. To seveda ni dobra novica za parlamentarno demokracijo – tudi če bi jo imela desnica, ne bi bilo nič drugače. Bančno luknjo bodo preiskovali strokovnjaki, ki so jo povzročili, državna podjetja bodo prej ali slej morala biti prodana, a kot smo videli v dosedanji privatizacijski zgodbi je idej za zavlačevanje več kot volje tujih investitorjev po naših družinskih draguljih. Do takrat bodo ti še naprej žrtve interesnih skupin, zdaj še bolj homogenih in koncentriranih v nekakšni narodni enotnosti pajdaškega social-kapitalizma.
Evropa se medtem pobira, evro območje pa ni več eksistencialno ogroženo, glede na puhlice iz Cerarjevega plonk-celgc programa pa je več kot očitno, da se LDSovi ekonomisti zanašajo na to, da bo inercija evropskega uspeha za sabo potegnila tudi nas in pustila socialno državo in vse nanjo prisesane parazite nedotaknjene. Medtem mladim, ki se jim zdi, da davkoplačevalsko sponzorirana nega za starejše občane ni rešitev njihovih težav z brezposelnostjo, svetujem da obiščejo stran www.expatjobs.eu in spoznajo, da naša domovina ne šteje samo 2 ampak 505 milijonov duš. Potem spakirajo kovčke, opasajo akustično kitaro čez ramo ter Violeti Tomič in Luki Mesecu v pozdrav zapojejo:
“I’m no communist I’ll tell you that right now,
I believe a man should own his home and house and car and cow,
I like this private ownership, I wanna be left alone,
Let the government run its business and let me run my own.”

 

Komentarji