Zeleni Slovenije smo PROTI zapiranju arhivov

Zapiranje arhivov je prvi korak k brisanju zgodovinskega spomina in k onemogočanju pravičnosti

Razprava o arhivskih gradivih je pomembna ne le za posamezno državo, temveč v širšem evropskem smislu. Brez arhivov ne razpolagamo z dejstvi. Če dovolimo, zapiranje ali uničevanje arhivov, kot se dogaja in se je dogajalo v Sloveniji, pomagamo k brisanju narodovega spomina in k onemogočanju pravičnosti. Komu je to v interesu? Tistim, ki imajo slabo vest!  Kot suveren narod, ne smemo dovoliti, da bi kršitelji človekovih pravic ali celo storilci zločinov potonili v pozabo, treba jih je razkriti in jim soditi.

Zeleni Slovenije smo ena od političnih strank, ki smo odločilno prispevali k slovenski osamosvojitvi in demokratizaciji. Letos praznujemo 25 letnico svojega delovanja. Glede prejšnjega nedemokratičnega socialistično komunističnega režima in z njim povezanega eklatantnega kršenja človekovih pravic imamo že vseh 25 let svojega obstoja jasno in nespremenjeno stališče. Posledično je jasno, da imamo enako stališče tudi glede arhivov nekdanje nedemokratične tajne politične policije (UDBE, SDV). Ti arhivi, kot tudi arhivi nekdanje politične partije in njenih transmisij ter tudi takratne policije (milice) in sodišč morajo biti odprti za strokovno in laično javnost. Gre za totalitarni režim, o katerem ne samo da imamo pravico vedeti, dolžni smo jo tudi raziskati. Slovenska vlada je arhive nekdanje SDV in arhive nekdanjih političnih organizacij, policije, sodišč, za javnost popolnoma odprla šele leta 2006 in prepričani smo, da je tedanji Zakon povsem primeren in na mestu.

V javnosti se operira s podatkom, da je bilo 90% arhivskega gradiva, povezanega s tajno politično policijo (UDBO) uničenega. Zeleni Slovenije vprašujemo, zakaj so to gradivo »kurili« in kdo je to ukazal, če pa glavni »akterji« tistega nedemokratičnega obdobja vehementno zatrjujejo, da je bilo vse zakonito?! Danes imamo v Sloveniji situacijo, ko so zločini priznani, nimamo pa nobenega zločinca! Ob tem postavljamo tudi javno vprašanje slovenskemu pravosodju, konkretno gospodom Virantu, Masleši in Fišerju. Kaj je pravosodje naredilo, da bi preprečili uničevanje arhivskega gradiva in če je do tega že prišlo, kdo je bil pozvan na odgovornost. Gre namreč za kaznivo dejanje, ki se je moralo preganjati po uradni dolžnosti. Vprašujemo tudi ministre za izobraževanje, za znanost, pa za kulturo. Kaj so naredili v minulih mandatih, da bi se krepila našo avtentična slovensko samozavest tudi skozi poglobljeno raziskovanje slovenske polpretekle zgodovine, njenih pozitivnih dosežkov in tudi zablod, ki nas onemogočajo na uspešni evropski poti. Se ne počutijo soodgovorne za današnje stanje, v katerem smo kot narod prisiljeni živeti? Ali zares »moramo«?! Od koga in kako smo se dali zapeljati, da smo danes v tako neuglednem stanju?

Če želi posameznik dokazati svoje dosežke, reference in izobrazbo, mora pokazati dokumente, ki to izkazujejo. Tudi pravna država se mora izkazati z dokumenti o svoji urejenosti, učinkovitosti in referencah skozi ves čas svojega delovanja.
Nepokopana trupla, množično kršenje človekovih pravic, tajni uradni listi, uničevanje ali zapiranje arhivov pa ne dajejo pozitivne ocene iz delovanja pravne države. Gotovo se zavedamo, da mladi v takšni državi nimajo prihodnosti. In kdo bi želel v takšni državi investirati, kar pomeni razvoj in nova delovna mesta?

Samostojna Slovenija ne sme ostati talec posameznikov, ki so v prejšnjem socialistično komunističnem režimu kršili osnovne človekove pravice. Ti bi že zdavnaj morali za to prevzeti svojo osebno odgovornost. Zaradi tega imamo danes po nepotrebnem v Sloveniji težave. Ti ljudje, ki jih ni doletela nobena zdravilna lustracija, kot je to bil primer na Češkem, v Nemčiji in drugje, so s pomočjo tranzicijskih medijev in tajkunskega kapitala ohranili svoj politični in kapitalski vpliv iz propadle Jugoslavije.

Vemo, da je kar nekaj od teh nekdanjih funkcionarjev tajne politične policije delovalo ali še vedno delujejo kot lobisti v okviru mreže t.i. tovarišijskega kapitalizma. Torej ne govorimo samo o vprašanju preteklosti ali ideologiji. Gre za temeljno civilizacijsko vprašanje, ki že ves čas vpliva na našo sedanjost in prihodnost. Stara omrežja namreč ob prehodu v formalno demokracijo niso bila razgrajena, s tem pa se je v praksi kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom. Zaradi tega »tovarišijskega« omrežja in povezav je bila večina državljanov oropana skozi nepregleden proces lastninjenja in odobravanja rizičnih kreditov.

Potrebujemo delovna mesta, socialno in okoljsko urejeno državo. Potrebujemo pa tudi pravno državo. Ta pa, če obstaja, deluje za nazaj, za danes in jutri. Torej je potrebno razčistiti tudi s preteklostjo. Le tako bomo lahko postopoma urejali tudi sedanjost, ko ugotavljamo, da nas je kriza veliko huje prizadela, v primerjavi s tranzicijskimi državami, kjer so opravili lustracijo.

V času pred referendumskim odločanjem pogrešamo javno razpravo. Namesto tega se v medijih ves čas problematizira referendum z vidika njegovih stroškov ter izumljanja vedno novih in novih primerjav, za kaj bi lahko porabili denar, ki je potreben za izvedbo referenduma. Da demokracija stane, vemo že dolgo. Da je to veliko ceneje kot diktatorska samovolja posameznikov, pa tudi!

Ne razumemo, zakaj sedanja slovenska vlada kljub jasnemu referendumskemu sporočilu ljudstva iz leta 2011 želi ponovno otežiti dostop do arhivskih gradiv. Nove zakonodaje, povezane z arhivi in arhivskim gradivom, Slovenija v tem trenutku ne potrebuje. Prej bi se morala vlada Alenke Bratušek lotiti gospodarske situacije v Sloveniji, prevelike zadolženosti države, brezposelnosti in zelene davčne reforme. Iz zgoraj navedenih razlogov Zeleni Slovenije podpiramo referendum o zakonu, ki zapira arhive tajne politične policije (UDBE) in vabimo vse odgovorne državljane in državljanke Slovenije, da ne nedeljskem referendumu podprejo referendum in preprečijo zapiranje arhivov.

Vlado Čuš, predsednik Zelenih Slovenije

Vlado Čuš

Komentarji