Slovenija, quo vadis? Vetrnice na kmetijska zemljišča? Sončne celice na jezera? A smo že vsi znoreli? O zelenem razvoju Slovenije danes in jutri.

Zeleni Slovenije že nekaj časa spremljamo pospešitev zelenega turbokapitalizma, ki je večkrat zlorabil tako ljudi, kot tudi naravo samo, vse v imenu »zelenega«.

Če se seveda strinjamo in podpiramo, da je potrebno z vidika trajnostnega razvoja v Sloveniji narediti še veliko, pa ima vseeno vse svoje meje. Zeleni se dobro zavedamo, da je potrebno na področju proizvodnje električne energije nekaj storiti. Torej tudi mi vemo, da če bomo gonili kolo, to ne bo proizvedlo dovolj električne energije, pa tudi prihranek ob uporabi sveč ob večerih bo zanemarljiv. A opozarjamo, da ni vse, kar se reklamira kot zeleno, tudi v resnici zeleno.

Danes imamo stanje, ko 1/3 električne energije pridobimo iz vodnih virov, 1/3 iz nuklearke, 1/5 iz premoga. Ker je in bo potrebno nekaj storiti, glede na opuščanje premoga, si vseskozi prizadevamo, da se v vse večje investicije in postopke vključi javnost in pa tudi stroko in lokalno prebivalstvo. V Sloveniji imamo veliko izkušenj iz prekrivanja informacij in izključevanja civilne družbe in lokalnih skupnosti iz takšnih projektov. Velikokrat pa se izvajajo projekti, skriti na očeh javnosti in z minimalnimi koristmi. Tako tudi OECD in EU za Slovenijo ocenjujeta, da vetrne elektrarne za našo krajino niso primerne in niso rentabilne. Pozabljamo na geotermalno energijo, ki ima v Sloveniji velik potencial. Po drugi strani pa so ravno letos s strani državne politike bili kaznovani vsi tisti nosilca trajnostnega razvoja, ki so se odločili za sončne elektrarne, zdaj pa so bili kaznovani v obliki višjih omrežnin.

Po drugi strani pa se ob trajnostnem razvoju in zeleni politiki mnogokrat pozabi na to, kakšno vodo pijemo, kakšen zrak dihamo in na oz. v kakšni zemlji nam raste hrana. Z veliko medijske pozornosti in podpore je bil konec leta 2016 v ustavo dodan 70.a člen, ki je izrecno zapisal pravico do pitne vode za vse državljane Slovenije. Zainteresirana strokovna javnost je upravičeno pričakovala, da bo dopolnitev ustave postavila temelj doslednejšemu izvrševanju človekove pravice do pitne vode in spodbudila potrebne spremembe na zakonodajnem področju.

Naravni viri pitne vode so tisti, za katere finančni analitiki ocenjujejo, da bodo v prihodnosti najbolj dobičkonosni. Zato svetovne korporacije kupujejo kmetijska zemljišča in vodne vire. Izkušnje držav, kjer so nadzor in izkoriščanje javnih vodovodov prevzela zasebna podjetja, so negativne. V teh državah se je izgubil nadzor javnosti, voda se je podražila, dobiček podjetij, ki so upravljala z vodovodi pa je zrasel.
Tisto, kar posebej izpostavljamo kot pereč problem in bi nas moralo zelo skrbeti, so vodne izgube v vodovodnem omrežju zaradi dotrajanosti infrastrukture. Te izgube predstavljajo kar tretjino načrpane vode, s katero bi sicer lahko dodatno oskrbeli 800 000 ljudi na letni ravni. Slovenija je do danes premalo izkoristila priložnosti, ki se ponujajo v evropskih finančnih sredstvih za te namene.

Stanje vodovodne infrastrukture danes predstavlja razvojni problem države, saj je le-ta stara in dotrajana. Zraven vodnih izgub to povzroča tudi različne vrste onesnaženja. Prav zaradi slabo vzdrževanih vodovodov zdravstveno oporečno vodo v Sloveniji pije 30 000 ljudi, kažejo rezultati nadzorov zdravstvenega inšpektorata, ki jih je zbral portal Pod črto. Medtem, ko je za večino prebivalstva dobro poskrbljeno, pa za del prebivalstva to ne velja. 140 000 Slovencev namreč pije vodo iz lastnih zajetij, za to vodo pa ni podatkov, ali je kakovostno ustrezna ali ne.

Slovenija, država z dolgo tradicijo zaščite narave in okolja, se danes sooča z neprijetno resničnostjo – zakonodaja, ki naj bi ščitila okolje in zdravje ljudi, je postala zgolj prazna beseda. Na številnih primerih, kot je nezakonita gradnja kanalizacijskega kanala C0 v Ljubljani, postaja jasno, da država na področju varovanja okolja očitno ni več prava pravna država. Projekt, ki ogroža pitno vodo za več kot 300.000 prebivalcev, kljub številnim opozorilom okoljevarstvenikov in lastnikov zemljišč še naprej poteka, kar kaže na popolno ignoranco odgovorne oblasti. Minilo je dobri dve leti, kar smo Zeleni Slovenije podali prijavo na Policijo in Specializirano državno tožilstvo. Še danes se ni zgodilo nič!

V Sloveniji imamo danes 1081 okoljsko degradiranih con, ki so primerne tako za investicije, ki bodo odpirale nova delovna mesta, po drugi strani pa bi jih lahko uporabili tudi za namene pridobivanja električne energije. Zato z vidika narodne suverenosti in samozadostnosti ni potrebe po tem, da bi še naprej krčili kmetijska zemljišča, po drugi strani pa ni potreb po drugih degradacijah okolja in krajine.

Vsi ti primeri kažejo, da v slovenskem parlamentu manjkajo Zeleni Slovenije. Pridružite se nam in začnimo izvajat zeleni realizem tudi v praksi.